Poročilo Primoža Gulina iz BC Race

Član KD DES-FLES in ekstremni gorski kolesar specialist za maratone in etapne dirke Primož Gulin se je kot prvi slovenec in goričan, udeležil 7 dnevne gorskokolesarske dirke BC RACE v Kanadi (British Columbia). Primož se je v preteklosti že udeležil ekstremnih gorskokolesarkih preizkušenj. V letu 2007 se je skupaj s kolegom Urošem Breškijem udeležil ekstremne gorskokolesarske preizkušnje IRON BIKE v Italiji , kot podatek lahko povemo da se te ekstremne preizkušnje ni udeležil več nobeden slovenec. Leto pozneje 2008 pa se je udeležil etapne gorskokolesarske dirke v Južni Afriški Republiki CAPE EPIC.
Lani se je Primož po okrevanju po hudi prometni nesreči ko je utrpel zlom medenice in izpah kolka odločil, da se bo kot prvi slovenec udeležil etapne dirke tokrat v Kanadi BC RACE http://www.bcbikerace.com , dirka je znana po tem da je gorskokolesarska dirka z največ singletracki (enoslednice) na svetu, ki so posebej umetno narejene samo za gorske kolesarje tega pri nas ne vidis kvecjemu v bike parkih! Lani je Primož začel kolesarit šele junija meseca prej je bil skoraj 5 mesecev na berglah, letos pa ima že 6000km vse z gorskim kolesom.
Po prihodu v Vancouver 22.junija teden dni pred dirko sem bi nastanjen pri Heleni Juhasz v North Vancouvru prenocisce sem si preskrbel preko slovenskih izseljencev zivecih v Vancouvru. Teden dni pred dirko sem kolesaril z lokalnimi kolesarskimi legendami tako da sem preizkusil tamkajsnji teren in ugotovil, da na dirki ne bom imel lahkega dela saj so singli zelo zahtevni. Potem je sledila prijava na dirko v North Vancouvru, kjer je prireditelj prevzel kolo in prtljago nakar so nas z avtobusi odpeljali do trajekta in tam na Vancouver Island kje smo prenocili v baznem taboru 1. julija zjutraj se je zacelo zares. Vsak dan smo se namrec selili iz enega kraja v drugi in spali v sotorih v baznem taboru! Na dirko sem prišel s svojim Scottom Geniusom 10 s 26- colskimi obročniki in gledam in gledam, če ima še kdo 26-colsko kolo … To je bil pravi sejem 29-colskih koles, skoraj vsi so dikali s 29-erji. Industrija dela svoje, največ je bilo Specializedov Epic, pa Santacruzov, Ibisov, tudi Rocky Mountainov nekaj, Scottov le za vzorec, nisem pa videl potem na dirki neke prednosti 29-palčnikov. Zdelo se mi je edino, da grejo lažje, bolj tekoče čez korenine.
Prva etapa na otoku v Cumberlandu mi je ležala in sem jo kar dobro speljal in dosegel 17. mesto ceprav je bilo precej blata saj je cez noc dezevalo!
Drugi dan v Campbell Riverju, ko nas je že zjutraj pričakal dež in mraz, ni bil zame. Preveč blata, čeprav sem navajen voziti v blatu. Same korenine, nori spusti in po krivdi organizatorja sem naredil še en krog več oz. eno zanko na Epic različici, tako da sem naredil 20 km več, vozil 4 ure in 50 min in zasedel niti sam ne vem katero mesto …
Tretji dan zopet dež v Powell Riverju, ampak teren malo boljši, 18. mesto.
Naslednji, četrti dan na Sunsine Coast, je bil najdaljši s 68 km etapo, podobno našim maratonom. Zelo hitra proga in 18. mesto.
Peti dan Sechelt, kao 40 km, ki pa so jih že vsi čutili in sem videl že osip v vrstah veteranov. Uvrstil sem se na 16. mesto.
Potem šesti dan Squamish, spet težek dan z mnogo vzponi. Priznam, tudi sam sem bil že utrujen, a znam trpeti. Spet 16. mesto.
Ostane še Whistler, 26 km z 860 višinci, štart na Olympic Plaza po asfaltu in gor po smučišču, takoj 26 % klanec za odsekat noge, potem zavoji, klanec je že lažji, in spust po downhill progi. Gladka proga s zavoji in skoki, za nekatere usodni. Fant iz Čila je končal v bolnici z razbito glavo, še nekaj jih je končalo s zlomljenimi ključnicami. Na koncu spusta te noge in roke niso več ubogale, nazaj klanec in potem singli v Lost Lake Parku. To sem čakal, na moč, gas, hitri odseki in tu sem prišel na svoje in tudi z uvrstitvijo na 12. mesto sem bil zelo zadovoljen.
Končno na koncu 450 km najbolj norih singletrackov Zahodne obale in veselje da sem uspesno prevozil eno tehnicno najtezjih mtb dirk na svetu temu da je bila zares tezka je prispeval dez, ki nam prvih 4 dni dirkanja ni prizanasal!
Naj povem da za obladovanje teh singlov na zahodni obali je potrebno zares veliko gorskokolesarskega znanja. Po petnajstih letih tekmovanja v gorskem kolesarstvu sem videl, da sploh ne znam tako dobro voziti gorskega kolesa :-) Normalo, saj je zahodna obala res nekaj posebnega. Je pa res, da ne vem kaj bi bilo, če bi oni dirkali tukaj pri nas po Krasu. Ko so bili podobni odseki na dirki, sem kar pičil mimo, bojijo se hitrosti po kamnitih odsekih, ko pa so korenine, mokro in skoki, pa juhuuu gas, res so norci!
Priznati moram, da me je reševala moč in dobra kondicija, saj na singlih non stop delaš, ni počitka in pulz je vedno na 80-90 %, huje kot da stiskaš v klanec! Single smo vozili tudi v klance in to 20 %, kar je bilo v deževnih razmerah zelo težko. Sem videl ljudi, ki so dirkali krajšo različico challenge in štartali za nami, kako so po singlih hodili kilometre in kilometre.
Na koncu sem glede poškodb šel kar dobro skozi. Malo potolčeno koleno z drugega dne in vnete komolčne vezi od vseh teh tresljajev! Prvi neuradni rezultati so bili zunaj, zelo dobro 12. mesto na zadnji etapi in skupno 13. mesto v veteranski kategoriji. Kasneje sem na spletu videl, da so me dali na 19. mesto, čeprav je bilo z organizatorjem zmenjeno, da mi bodo za drugi dan odbili 40 min, ker sem po njihovi krivdi naredil 20 km preveč. A očitno nič od tega, sem jim poslal še mail.
Na koncu sem zelo zadovoljen z uvrstitvijo, tudi če bom 19. Še posebno ker sem lansko zimo utrpel hudo prometno nesrečo in sem kar garal, da sem prišel do tega nivoja kondicije, saj sem bil zaradi okrevanja 6 mesecev brez kolesa.
Na koncu bi se rad zahvalil za podporo ocetu in mami, Natasi, trgovini Bisport in Nove Gorice in seveda nasi občini in slovencem iz Vancouvra, ki so me gostili!